30. novembra smo na šoli organizirali kulturni dan za učence od šestega do devetega razreda.

Učenci so si preko spleta ogledali film Moj brat lovi dinozavre, ki je večino navdušil, zaradi njegove tematike pa najbrž prav nikogar ni pustil ravnodušnega.

Učenci so v sklopu izbirnega predmeta šolsko novinarstvo napisali tudi ocene filma.

Ogled filma brezplačno je v letos izjemnih okoliščinah omogočil Kosovelov dom Sežana iz sredstev za program Občine Sežana. Pogovor, ki navadno sledi po filmu, je bil tokrat posnet (omogočil ga je projekt Filmarija, ki ga sofinancira Slovenski filmski center).

Tara Mijatović

Film Moj brat lovi dinozavre je letos med gledalci zelo priljubljen in prejel je prvo nagrado na filmskem festivalu mladega občinstva.

Film govori o več različnih skrbeh in težavah najstnika Jacka, povezanih z odraščanjem, prijateljstvom, družino, boleznijo (Downov sindrom), resnico in lažjo, prvo ljubeznijo ter predsodki. Najstnik Jack ravno začne obiskovati novo šolo in se zaljubi v sošolko Arianno. Ta je prijazna punca in zagrizena borka za pravice. Jack se boji, da ga Arianna ne bi sprejela, če bi izvedela, da ima njegov brat Gio Downov sindrom. Zato ji svojega brata prikrije, a skozi zgodbo ugotovi, da je bila to napaka. Odloči se, da bo poskušal popraviti vse svoje napake.

Osebno mi je bil film zelo všeč, saj je ustvarjen po resnični zgodbi. Nazorno prikazuje težave in stiske zaljubljenih najstnikov, ki so za svoje ljubezni pripravljeni storiti karkoli. Moj najljubši del je tisti, v katerem Jack razkrije svojo resnico pred vsemi. Za to je potreboval veliko poguma, a se mu je splačalo. Znebil se je bremena laži in razočaranja svojih staršev in Arianne, ter vsem pokazal, da ima brata zelo rad.

Film bi priporočala vsem, ki imate radi zgodbe po resničnih dogodkih in zgodbe z resničnim pomenom.

Neža Sila

Gledala sem film Moj brat lovi dinozavre in nad filmom sem bila navdušena. Spoznala sem, da ljudje res delamo velike razlike med ljudmi in da se nekateri takih ljudi res sramujejo, iskreno pa sama ne vidim razloga za to. Če se sramuješ takih ljudi, se potem lahko sramuješ tudi samega sebe. Film je napisan po resnični zgodbi, zato se me je še toliko bolj dotaknil. Ko sem ugotovila, da se je Jack zlagal o bratu, sem začutila, kako se je počutil, saj nikoli ne veš, kako bodo ostali na to reagirali. Ne veš, če te bodo sprejeli v družbo, ker imaš doma drugačnega brata, ali pa te bodo za to celo še bolj spoštovali, ker si dovolj močan, da se s tem spopadaš in se tega ne sramuješ.

V filmu je bilo dobro prikazano tako življenje. Kljub vsemu pa nekateri ljudje tega še ne razumejo. Moje mnenje je, da o drugih ne govoriš slabih stvari, saj v življenju ne veš, kaj vse se ti bo še zgodilo. Lahko boš na koncu prav ti deležen tega. To pa je bil glavni razlog, zakaj se je Jack brata sramoval. Nova šola, družba, prijatelji, hotel je postati priljubljen in želel je narediti vtis na svojo simpatijo Arianno.

Pri filmu mi je bilo všeč vse, razen zaključka. Zaključek mi ni bil všeč, saj bi rada ugotovila, kaj se je na koncu razpletlo med Jackom in Arianno, kaj se je zgodilo z Giom in njegovim starejšim bratom Jackom potem, ko sta postala slavna in seveda kakšno je bilo življenje družine.

Po mojem mnenju je film primeren za vse ljudi starejše od 11 let, saj je v filmu prikazano življenje najstnika in take vrste filmov bi si morali pogledati večkrat, saj ljudje, ki tega niso deležni, ne vedo, kakšen je ta občutek.

Za na konec pa še en kratek pregovor: ”Boljše je trpeti zaradi resnice – kot biti nagrajen za laž.”    

Črt Pfeifer

Danes sem si ogledal film MOJ BRAT LOVI DINOZAVRE. Film ima nenavadno temo o fantu z Downovim sindromom. Mislim, da govorim za večino gledalcev, ko rečem, da je film odličen. Sama zgodba je zelo dobra, izvedba pa še boljša.

Njegova nenavadna tema pritegne gledalca in stalni zapleti in nove laži s strani glavne vloge res vlečejo h gledanju filma. Tudi igralci so se odlično izkazali.

Film nam lahko res pokaže, kako je, ko ima član družine resno motnjo, kot je Downov sindrom.

Težko najdem kakšno slabo stvar v tem filmu, saj se na filme ne spoznam veliko, bi pa vsem predlagal ogled filma.

Štefan Sedmak

Film je vsekakor nižje kvalitetni mladinski Arthouse film. Pravzaprav gre za precej socialno tematiko, ki vključuje politiko, sprejemanje in drugačnost. Že s tega vidika se da razbrati, da je njegova tematika podobna mnogim drugim mladinskim filmom. Problem se tudi pojavi pri pogostosti “clichejev”: prijatelja razglabljata o problemih, medtem ko igrata košarko (motiv, ki se lahko opazi pri večini filmov z mladinsko tematiko) ter dejstvo, da so glavni akterji problemov priljubljeni “rokerski” najstniki.

Čeprav menim, da je italijanski narod precej nadarjen v smeri 7. umetnosti, je ta film že iz tehnične perspektive neizviren; Mise en scène (kadrovska postavitev) je popolnoma brezpomenska, postavitev kamere oz. linearna struktura kadra je klasična Hollywoodska (spet nič izvirnega) ter dialogi, ki nimajo nekih pomenskih rekov, ki bi jih gledalec lahko citiral.

Na žalost je ta film dokaz, kako nizek je pravzaprav nivo dandanašnje filmske umetnosti, kajti ta film velja za ’’Najboljši mladinski film’’ po izboru EFE (European film awards). Tudi to, da sem kritičen do svojega izbora (sem predstavnik Slovenije, v sklopu Evropske filmske akademije), pove, kako je upadel nivo kvalitete filmov.             

(Skupno 207 obiskov, današnjih obiskov 2)